Zgodovina župnije

 ZAČETKI...

Prvotno je bil Boštanj v cerkveno-pravnem oziru kuracija. Kot taka se omenja že leta 1296. Najprej so vsaj nekateri deli današnje župnije spadali pod velikolaško župnijo. Nato je Boštanj pripadal župniji Šentrupert na Dolenjskem. Nekatere okoliščine kažejo, da bi lahko nastanek pražupnije Šentrupert iskali že v sredini 11. stoletja.

V arhivskem gradivu se cerkev v Šentrupertu prvikrat omenja leta 1163. Iz prafare Šentrupert je nastalo 11 župnij, med njimi slavna župnija Boštanj.

V listini z dne 1. marca 1364 se prvikrat omenja podružnica šentrupertske župnije v Boštanju. V navedeni listini je Rudolf daroval župni cerkvi v Boštanju tudi več desetin v užitek, da more župnik vzdrževati še enega duhovnika ki bi vsak teden bral eno sveto mašo v cerkvi sv. Nikolaja pod gradom.

Že leta 1503 je Boštanj imel potrjenega župnika, čeprav je formalno še spadal v okrilje župnije Šentrupert.

Leto 1509 velja kot leto osamosvojitve in ustanovitve župnije Boštanj. V župnijo ob ustanovitvi še niso spadale nekatere podružnice in vasi. Bile so pridružene v 17. stoletju.

Leta 1756 je bil Boštanj za nekaj časa kot vikariat pridružen župniji Loka pri Zidanem mostu, ki je spadala v okvir nadduhovnije Laški trg. Čeprav je bil Boštanj v tistem času odvisen vikariat, se duhovniki vedno podpisujejo kot župniki, ki so že zgodaj imeli tudi kaplane.

Za primer si oglejmo, kakšna je bila župnija v času Valvasorja:

o so Nemci leta 1941 zasedli Boštanj, so takoj prepovedali slovensko bogoslužje in pridige v domačem jeziku. 5. maja istega leta so gestapovci odvedli župnika Engelberta Rakovca v zapore v Krško, nato pa v samostan v Rajhenburg, kjer je bilo zbirališče vseh aretiranih duhovnikov in izobražencev. Po aretaciji so župnišče zasedli gestapovci (kar fajn so se 'mel), župnija pa je ostala brez duhovnika. Aretirani pa so bili vsi duhovniki iz župnij ob Savi, ostal je le star upokojen duhovnik Alojzij Šoba. On je bival v svoji hišici v Sevnici in je ves čas vojne vestno vodil dušno pastirstvo v Sevnici, Boštanju in na Studencu. Med vojno so imeli gestapovci bivalne prostore v župnišču. Pustili so le eno sobo, kjer so bile shranjene matične knjige in kjer je lahko uradoval g. Šoba, kadar je v Boštanju maševal. Cerkev je bila večji del zaklenjena. Pogrebi velikokrat brez duhovnika. Za bogoslužje so v glavnem skrbeli ljudje sami.

Oktobra leta 1943 so partizani napadli Boštanj in ga obstreljevali. Nemci in večina Kočevarjev so se umaknili v Sevnico. Partizani pa so prišli v Boštanj in poleg drugih poslopij zažgali tudi graščino in župnišče.

Po vojni je bil prvi upravitelj župnije Rudolf Urbič. Bival je v mežnariji. Matične knjige je moral oddati oblastem. Od novejše Kronike so ostali le razmetani listi, medtem ko je Kronika, ki jo je od začetkov župnije sestavil župnik Martin Kerin, izginila neznano kam.

Za župnijo je bil pomemben dogodek leta 1907, ko je ustanovljen salezijanski zavod na Radni. Salezijanci so veliko pomagali župnikom v Boštanju. Ko pa je leta 1947 boštanjski župnik Urbič Rudolf pustil upravo župnije, je bil za novega upravitelja imenovan Pušnik Jože, član salezijanske družbe. Nekaj mesecev je še bival na Radni, dokler ni skupaj z verniki pozidal med vojno požgano župnišče.

Po vojni so župnijo prevzeli salezijanci, ki so prej delovali na Radni (šola, vzgojni zavod ...) Nova oblast jim je zaplenila vso imovino in so morali Radno in svoje delo zapustiti.
Prevzeli so številne župnije, med drugim tudi župnijo Boštanj in jo upravljali do leta 1996, ko so upravo ponovno prevzeli škofijski duhovniki.
Z ustanovitvijo škofije Novo mesto, 7. aprila 2006, spada župnija Boštanj v novomeško škofijo.