CERKEV NAJDENJE SVETEGA KRIŽA - LOG

ŠMARNICE 2019

ŠMARNICE 2019
Navdihujoča zgodba o velikem slovenskem misijonarju

V zgodbah za otroke Misijonar ob Nilu se spominjamo misijonarja in svetniškega kandidata Ignacija Knobleharja ob dvestoletnici njegovega rojstva. Bil je velik Slovenec, ki je ob predanem misijonarjenju v Sudanu veljal tudi za pomembnega raziskovalca afriškega sveta sredi 19. stoletja, a mu je prezgodnja smrt preprečila številne misijonarske in raziskovalne načrte.

 

1. dan
MOGOČE BO ŠEL PA PO SVETU

Oče misijonarja Ignacija Knobleharja, mesar in gostilničar iz Škocjana na Dolenjskem, je bil daleč naokoli znan šaljivec, tisti dan pa je nemara res vstal z levo nogo. »Kje spet tiči ta fant? Kam se je zagledal? Že zdavnaj bi moral priti nazaj.« »Ne bodi tako neučakan,« ga je skušala pomiriti žena Uršula. »Če ga pošljem po tobak, ve, da mora hiteti. Moja pipa je prazna.« »Ti in tvoja pipa,« je ugovarjala žena, »Nacek ima rad cvetice in živali.« »Od tega ne bo mogel živeti. V gostilni tudi ne bo za rabo, to vem že vnaprej.« »Za božjo voljo, saj je otrok,« je zavzdihnila mama Uršula. »Zakaj si danes tako pust in neučakan?« V zvoniku je ura odbila dvanajst. Zazvonilo je. Oba sta sklonila glavo in odmolila angelovo češčenje. Potem sta šla spet vsak po svojem opravku. Ta čas se je doli za potokom zdrznil mali raziskovalec komarjev in drugega drobnega mrčesa. Joj, kaj bodo rekli ata? Tudi on je hitro odmolil angelovo češčenje. Bog in Marija ter svetniki so prvi. Za njimi pa sta takoj ata in mati. Zato je zdaj pohitel. Brž domov, hitro, kolikor zmorejo bose noge. Ni bilo veliko časa, da bi poslušal murenčke. Ampak bo že prišel dan, ko bo enega izbezal iz luknjice. Mora videti, na kakšne goslice igra. Ves zasopel je pritekel domov, ata se je že veselo šalil z nekim pivcem. Knobleharjeva gostilna skoraj nikoli ni bila prazna, posebno živahno je bilo ob nedeljah. Nacku pivci niso bili mar. Raje se je zadrževal kje na samem ali pa je moral paziti na mlajšega bratca.
»L.e kaj bo iz tega otroka?« je večkrat pomislila mama Uršula in ga spet in spet priporočala Materi Božji. »Ti ga varuj,« je tiho molila, »tako kot si varovala Jezusa. Ta moj prvi otrok je preveč resen. Bojim se zanj. Pa tudi v šolo bo moral. Mati nebeška, tebi ga izročam.« Nacek je imel drugačne skrbi. Nihče mu še ni natančno pove-dal, kako je Bog ustvaril vso naravo. Kdaj je na primer ustvaril deževnika in kako? Zakaj deževnik nima nog? Zakaj ptice letajo? Zakaj se lastovke vsako pomlad vrnejo v svoje gnezdo? Ali Bog res vse vidi in ve? Ponoči in podnevi? Ali ve, da ima sosedov Florjan gliste? To so, pravi mama, majhne živalce, ki se ti naselijo v trebuh in potem postajaš bled in glistav in nisi za nobeno rabo. Ko so Knobleharjevi zvečer molili rožni venec, je Nacek včasih med dolgo molitvijo zadremal, pa ga je mama malo dregnila in je bil takoj spet buden, saj ga je zaskrbelo, da mu Bog ne bi zameril zaspanosti. Mama je otroke učila, da Bog vse dobro plačuje in vse hudo kaznuje in da morajo biti kar se da pridni, da bodo nekoč prišli v nebesa. Ali so v nebesih tudi živali in rastline, je premišljeval Nacek iz dneva v dan bolj zaskrbljen. Vprašal pa ni nikogar. Toda če je bil v raju lep vrt, je gotovo v nebesih še lepši. Kako je s kačami? Njemu se zdijo prav lepe. Nič se jih ne boji. Zakaj neki je ravno kača zapeljala Evo, da je odtrgala sadež in ugriznila vanj? Ker je Bog to prepovedal, bi res morala ubogati. Kaj pa on? Ali zmeraj uboga očeta in mamo? Mamo zmeraj, očeta pa ... Nerad stopi v mesnico, ker ne mara vonja krvi. Nerad stopi v pivsko sobo, ker ne mara vonja po vinu in žganju. Ne, on že ne bo mesar in tudi gostilničar ne bo. »Bom že kaj,« si je rekel, »mogoče bom šel kar po svetu. Samo da me ne bi napadle gliste tako kot Florjana.«

 »Ignacij,« mu je rekel v nedeljo po sveti maši gospod župnik, »zdaj si že tako velik, da boš šel kmalu v šolo.« Malo ga je za-skrbelo. Ali ima res vsak učitelj palico? On sploh še ni bil nikoli tepen. Pa tudi nikogar še ni udaril. Še lisice ne bi, čeprav jim je pobrala že sedem kokoši. Preden je zvečer zaspal, je pomislil na Florjana. Ali zanj res ni nobenega zdravila?

Naloga Postavi oltarček z Marijino podobo. Nanj položi sliko svojih staršev in se Bogu zalivali zanje.

V Knobleharjevi zbirki je veliko različnih sulic. Ljudje so sulice krasili s trakovi iz kačje kože. Nekatere sulične osti so okrašene z odebelitvijo in vrezanimi vzorci.

...

2. dan
DRUGAČEN

Včeraj smo spoznali Ignacija Knobleharja, njegovo dobro mamo in očeta. Ignacija kličejo Nacek. Rad občuduje živali, rastline in se čudi vsemu, kar je ustvaril dobri Bog.

Ko je Florjan pojedel zadosti česna, ni bil več glistav. Tega je bil Knobleharjev Nacek zares vesel. Pri krstu je dobil ime po očetu in dedu, pravzaprav po velikem svetniku Ignaciju. Gospod župnik mu ni nikoli rekel Nacek, ampak vedno Ignacij. Zdaj je bil star sedem let in res bo treba v šolo. Kam? Obveljala je očetova beseda. »V Kostanjevico in nikamor drugam, in to v nemško osnovno šolo.« »Zakaj pa ne v nemško-slovensko?« je nekoliko plaho vprašala mama Uršula. »Tudi ta velja za zelo dobro.« »Že naš rod je iz nemških dežel, pa tudi bolje se bo fant naučil nemščine. To mu bo koristilo v gimnaziji.« »A da bo šel še v gimnazijo?« se je mama skoraj razveselila. »Saj ni za drugam. Za kmeta, obrtnika ali za trgovca ni, to se že vidi. Za knjige nemara bo. Naj bo sodnik ali kaj podobnega.« Joj, šola! Saj ni tako hudo. Mali Ignacij se v njej kar dobro počuti, čeprav je moral prvič od doma. Učenost mu sama leze v glavo. Drugim pomaga pri računstvu. V učilnici so sami dečki in skoraj vsi so iz mesta. Učitelj je strog, ker drugačen sploh ne sme biti. Ima tudi palico, a brez potrebe. Ignacij je najbolj zadovoljen takrat, ko učitelj razlaga kaj o živalih. Če bi se upal oglasiti, bi marsikaj povedal. Sošolci očitno o živalih zelo malo vedo. O tistih iz zaresne narave skoraj nič. Še tega niso vedeli, da krt narije iz zemlje kupček prsti. On pa ni vedel, da se krtini po nemško reče der Maulwurfshligel.

Kostanjevica je res večji kraj kot Škocjan in velja za mesto, toda še večje je Celje. Tja je prišel Ignacij v višji oddelek prvega razreda osnovne šole. Kar dobro se je izkazal in strogi gospod učitelj ga je celo večkrat pohvalil. Na vsako vprašanje je odgovoril hitro, brez strahu, in kar je najbolj pomembno, odgovoril je pravilno. Dobil je oceno eins — ena, kar pomeni odlično. Gostilničar Knoblehar je postajal čedalje bolj ponosen nanj. Včasih ni vedel, koga naj pivcem bolj pohvali: celjskega šolarja ali njegova mlajša brata, ki sta se vrgla po očetu in sta rada uganjala majhne norčije. Mama pa, ah mama! Bila je utrujena od dela in skrbi. Na dekle in hlapce se ni mogla vedno zanesti. Površni so, ona pa natančna. Ne skrbi jih, kaj bo z njenimi otroki, niti to, ali bo živina ostala zdrava. Natančno tako je z njimi, kot piše v Svetem pismu: Najemniku pa, ker je najemnik, za ovce ni mar. Res, prva skrb je vedno prihranjena gospodarju. In za otroke še prav posebej materi. Uršula jih je vsak dan priporočila Božji Materi Mariji, pred-vsem Ignacija. Kaj vse se mu lahko pripeti tam v Celju! Da se le ne bi naučil kleti! Ah, to ne, saj so učitelji strogi. Kletev bi lažje slišal v domači gostilni kot kje drugje. Ampak pri tem je bil tudi gostilničar Ignacij neizprosen. »Kar drugim otresi svoj umazani jezik, tukaj ga ne boš. Če bi znal brati, bi vedel, kaj sem dal napisati nad vrata: Kletev v hišo, Bog iz hiše.« Tako je krotil razgrajače. Tudi zato se je mama Uršula hitro potolažila. Ignacij ji je obljubil, da nikoli ne bo pozabil moliti. Bog ne daj, da bi pozabil na molitev angelovega češčenja zjutraj, opoldne in zvečer. Saj k temu človeka vendar glasno opozarja zvon. Kako veselo je bilo pri hiši poleti, ko so bili vsi otroci doma! Malo se je še pokazala njihova nagajivost, ampak saj so takšni tudi mladi mucki in kako veselo skače vsak žrebiček. Naj se veselijo!

Toda Ignacij je bil drugačen. Ni mu bilo za igre. Njegovo prizorišče je bila narava. Vedel je za vsa mravljišča v gozdu. Pred čebelnjakom bi lahko sedel tri ure, a niti enkrat ne bi slišal udarcev cerkvene ure. Domači so se navadili na to. Sosede pa so se na tihem pomen-kovale, kakšen da je Knobleharjev šolar. Prijazen fant, to je treba priznati, nekoč bo gotovo učen gospod, ker zna brati in pisati po nemško in ima menda prav dobro spričevalo — sehr gut, kot se reče. Toda tak človek je za v mesto; na vasi so tudi veselice in tam se pleše, tudi otroci imajo svoje veselje. On pa svojemu očetu ni prav nič podoben. Bolje, da mama Uršula ni slišala teh modrovanj. Na tihem je imela Ignacija nekoliko bolj, ampak res samo nekoliko bolj rada, ker je bil tako zelo podoben njej. »Mati Marija, varuj ga!« Ignacij pa je ravno tisti večer sklenil, da bo odslej kače lovil kar z roko.

Naloga Ob oltarčku se spomni svojih sošolcev, sošolk in učiteljev. Priporoči jih Mariji.


Nazaj
29.04.2019